Na voljo je morje aplikacij za vadbo, naprav, ki nam merijo intenzivnost gibanja in počutje, brez težav lahko treniramo sami. Zakaj bi torej hodili na organizirano vadbo, se vsakič odpeljali nekam ob točno določenem terminu, plačevali vadnino, če pa bi lahko vse opravili doma, kadarkoli bi nam ustrezalo? Ali smo vaditelji in trenerji sploh še potrebni? Ali nas bo nadomestila umetna inteligenca? To sem se že tudi sama spraševala, ko sem se odločala, ali nadaljevati vaditeljsko pot. Potem pa sem prebrala tole misel univerzitetnega profesorja dr. Janeza Perša (revija SBC):
"Jaz se kot profesor ne bojim, da me bo ChatGPT nadomestil, enostavno zaradi tega, ker je celo za poučevanje na fakulteti, kjer so ljudje že zreli, pomembno, kako ljudi motiviraš, kako razbereš, ko česa ne znajo, kako prebereš njihove odzive ... ChatGPT ne bo pomagal nobenemu lenemu otroku ali študentu, samo tistim, ki so zavzeti. Tu pa se lahko zgodi, da bo nastala večja ločnica med tistimi, ki bodo res potrebovali ljudi in jih bodo morali drago plačati za to, da bodo njihovega otroka tudi 'zbrcali', česar pa tehnologija ne bo mogla."
Enako velja za trening oziroma telesno vadbo - noben spletni trening ne bo mogel 'zbrcati' tistega, ki mu je vadba odveč ali ne ravno v užitek, noben program mu ne bo mogel izboljšati gibanja in aktivirati prave mišice, če je ne čuti, tu pomaga samo neposreden dotik in stik med vadečim in vaditeljem. Kolikokrat sem že nekomu popravljala osnovni položaj pri skleci ali upogibu, pa še vedno lahko kaj izboljšam in pomagam k lažjemu ali boljšemu gibu. Iz somatike vem, da smo v današnjem hitrem in zahtevnem ter sedečem življenju vedno bolj odtujeni od svojega telesa, nismo se več prisiljeni gibati in tako ohranjati ekonomične, optimalne in varne gibalne vzorce, zato smo vaditelji potrebni, da pogledamo gibanje od zunaj in učimo vadeče, kako izboljšati zaznavanje sebe od znotraj. Velikokrat je najboljši način učenje z dotikom - šele ko se dotaknemo mišice, ki naj bi jo aktiviral ali sprostil, se sproži živčno-mišična povezava in prenese sporočilo možganom. Tega (še) ne more narediti noben računalniški program ali aplikacija.
Prav tako nas ne more nobena aplikacija tako učinkovito prisiliti k vadbi, kot nas lahko prijateljica, s katero hodiva skupaj na vadbo. In četudi nam lahko aplikacija izmeri srčni utrip in kvaliteto spanja, ne more razbrati našega počutja, kakor ga lahko razbere iz našega pogleda ali drže vaditeljica, ki nas dobro pozna, in nam lahko takoj prilagodi trening. In naposled ugotovimo, da se počutimo čisto drugače, ko smo v živem stiku z ljudmi, ki so nam prijetni, in da smo po vadbi napolnjeni tudi z energijo medsebojnega stika in s toplino, ki jo lahko oddajamo samo živa bitja.
Tako da, ne, tudi jaz se ne bojim, da me bo ChatGPT ali pa katerakoli aplikacija za vadbo nadomestila. Vabljeni na modro vadbo v Modri zen!
Renata
